Discover the Unknown – Slovenija: Zgodbe strasti in uspeha

Bencin namesto krvi

Andrej Malgaj je eden tistih, ki so iz svoje strasti in ljubezni do avtomobilov naredili uspešen posel.

Andrej Malgaj je na slovenskem avtomobilskem trgu večini poznan kot lastnik Skupine Malgaj, ki je uradni prodajalec več znamk vozil. Tisti bolj entuziastični poznavalci avtomobilizma pa o njem vejo tudi to, da je velik ljubitelj znamke Porsche. Andrej zase pravi, da se mu po žilah namesto krvi pretaka bencin in da je v avtomobile preprosto zaljubljen. Porsche mu je še posebej pri srcu, saj je znamka del njegove osebne zgodbe iz študentskih let. Diplomo je namreč naredil v Porschejevem razvojnem oddelku v Weissachu, kjer se je navdušil nad avtomobilskim inženirstvom in filozofijo tovarne.

Kako zelo močna je njegova vez s Porschejem, je Andrej ponazoril z besedami: »Na svetu je samo en avtomobil in to je Porsche. Vsi drugi avtomobili so le vozila.« Ob teh mislih ni težko razumeti, zakaj so v Andrejevem voznem parku večinoma Porscheji. V njegovi zbirki najdemo vse od najstarejših modelov 356 pa do modernejših predstavnikov generacije 991. Zanimajo ga predvsem posebne izvedbe posameznega modela, zato imajo te prednost pri izboru. Čeprav bi pomislili, da se bo zapriseženi bencinski navdušenec Taycanu rajši izognil, pa se je Andrej po prvi testni vožnji z električnim športnikom odzval ravno nasprotno. Avtomobil ga je prevzel z vozno dinamiko, kakovostjo izdelave in brezčasno lepoto, tako da je samo vprašanje časa, kdaj bo Taycan Andrejev dnevni spremljevalec. Tudi klasičnega zvoka bencinskega motorja Andrej v Taycanu ne pogreša več, saj se rajši predaja užitkom nekoliko tišje vožnje.

Andrej sicer živi v Ljubljani, a večino prostega časa najrajši preživi na vinogradniškem posestvu v osrčju Krasa. V idiličnem naselju Kobdilj v neposredni bližini Štanjela je skupaj z ženo obnovil kmečki dvorec, čudovito italijansko vilo, ki je bila nekoč dom velikega slovenskega arhitekta Maksa Fabianija. Spomeniško zaščiteno Fabianijevo domačijo krasijo rožni vrtovi, prijetno senco pa daje znamenita 600 let stara murva. Na tem čarobnem kraju se večkrat zberejo člani Porsche kluba Slovenija, katerega podpredsednik je Andrej. Velikost kluba je precej impresivna, saj ta šteje že 120 članov z več kot 250 avtomobili.

Imenitno zbirko avtomobilov pa popestri tudi star Porschejev traktor, ki ga je Andrej skrbno obnovil. Prava poezija je poslušati zvok dizelskega agregata, ko med vinogradi odmeva prav vsak takt posebej. Traktorju tipa Junior se bosta v prihodnosti pridružila še tipa Standard in Master. Skupaj z drugimi Porscheji bodo vsi trije našli svoje mesto v Porschejevem muzeju, ki ga v prihodnosti načrtuje Andrej.

Pristne zgodbe se tržijo same

Aleš Kristančič na vinogradniškem posestvu Movia prideluje vina, ki so v popolnem sožitju z naravo.

Zgodba vinogradniškega posestva Movia se je začela že v začetku osemnajstega stoletja, od leta 1820 pa zanj skrbi družina Kristančič. V prijetni senci terase s čudovitim razgledom na griče Goriških brd smo poklepetali z gospodarjem Alešem Kristančičem. Nasmeh, trenutki za izbor premišljenih besed in temperamentna govorica telesa izdajajo Aleševo pristno ljubezen do življenja in neizmerno strast do vina.

Vina Aleš nikoli ni dojemal kot alkoholno pijačo, ampak kot pijačo duše, v katero je treba vdahniti svoje življenje. Pravi, da je vinu posvetil celo več življenja kot svoji družini. Pomislili bi, da takšna odločitev ni bila najboljša za družino in posel, a se je več kot obrestovala. Čeprav je Aleš svojima otrokoma dal proste roke, sta hčerka Ela in sin Lan ostala na posestvu ter prevzela vlogo devete generacije družinske tradicije. Energijo, strast in zanos, s katerimi njun oče pripoveduje o svojem vinu, mu verjetno zavida marsikateri marketinški strokovnjak. Veliko ljudi občuduje Aleševo sposobnost trženja, a kot pravi sam zase, je le kmet, ki pripoveduje zgodbe svojega življenja. Pristne, brez pretvarjanja in olepšav.

Pristno na posestvu Movia tudi ustvarjajo vina, saj pri tem uporabljajo izključno naravne sestavine. Tako pridelujejo zdravo in izredno kakovostno vino, a za odlične rezultate tudi več tvegajo. Kakšna bo letina, je precej odvisno od vremena, ki na stičišču celinskega in mediteranskega podnebja utegne biti precej nepredvidljivo. Topel morski in hladnejši alpski zrak sta lahko za trto blagoslov, a včasih tudi poguba. Vse to je le delo narave, ki ga Aleš spoštuje in z njim živi. Naslednja nujna sestavina vrhunske kakovosti je trdo delo. Za Movijinega gospodarja sta dovolj dobra le popolno osredotočenje in maksimalen vložek v vino. Pomiri ga misel, da je resnično naredil vse, kar je v njegovi moči. Preplet tradicije, znanja, narave in težkega dela ustvarja unikat, ki ga ni mogoče poustvariti. Svoje vinsko poslanstvo Aleš na ta način primerja z mitom o Porscheju. Mogoče je kopirati zunanjost, a bistva notranjosti zagotovo ne.

Pot do naravne pridelave biodinamičnega vina je za Aleša več kot le sledenje predpisanim korakom. Zelo pomembno je zmanjšanje škodljivih emisij skozi celoten pridelovalni proces, k doseganju tega cilja pa bi znatno pripomogla elektrifikacija kmetijskih strojev. Zato bo, takoj ko bo to tehnično mogoče, Aleš svoje stroje zamenjal z električnimi. Verjamemo mu na besedo in se že veselimo fotografij, na katerih bo na svojem električnem traktorju poziral z enakim navdušenjem, kot je to storil pred Taycanom.

Kulinarika zunaj tradicionalnih okvirov

Mladi chef Filip Matjaž v svoji z Michelinovo zvezdico nagrajeni restavraciji COB ponuja interaktivna kulinarična doživetja.

Kuhanje kot način izražanja. S tem stavkov lahko na kratko povzamemo filozofijo Filipa Matjaža, večkrat nagrajenega mladega chefa in lastnika portoroške restavracije COB. Da ta deluje zunaj tradicionalnih okvirov, lahko razberemo že iz njenega imena. COB je namreč kratica za Cooking Outside the Box. Drugačnost in vrhunsko kakovost kulinaričnega ustvarjanja so prepoznali tudi pri Michelinu, zato je restavracija COB na seznamu najprestižnejšega gastronomskega vodnika kot edina nosilka Michelinove zvezdice v slovenski Istri. Filip je predstavnik pete generacije družinskega gostinskega posla in vsaka je izbrala nekoliko drugačno pot. O Filipovi pristni strasti do kulinarike priča dejstvo, da se je kuhanja priučil sam. Do tega pa skorajda ne bi prišlo, če ga ne bi že kot otroka oče poprosil za počitniško pomoč v restavraciji. Takrat se je Filip v to delo zaljubil in hitro spoznal, da bi se nekatere stvari dalo izpeljati tudi drugače.

V Filipovi restavraciji ne boste našli klasične ponudbe jedi, ampak vas bo tam pričakal meni zabavnih in interaktivnih kulinaričnih doživetij. Skozi bogate okuse raznolikih primorskih jedi boste spoznali pokrajino, kulturo in način življenja domačinov. Filip je s takšnim pristopom poskrbel, da se vaš užitek ob hrani ne bo končal z zadnjim grižljajem jedi, ampak si boste doživetje trajno zapomnili.

Trajnost je tudi glavno vodilo Filipovega kulinaričnega posla, zato se hrana za restavracijo COB kupuje le pri proizvajalcih, ki so prav tako trajnostno naravnani. Z naravno pridelavo hrane ne zagotavljajo le polnosti okusov, ampak tudi naravi izkazujejo spoštovanje in hvaležnost.

Filip ima začrtano jasno vizijo, s katero bo svojo kulinarično zgodbo v prihodnosti predstavil še širši publiki in na še bolj interaktiven način. Restavracijo želi preseliti na majhno kmetijo, kjer bi lahko gostje aktivno sodelovali pri kmečkih opravilih in pripravi hrane. Filipova druga želja je majhna restavracija na ladjici, s katero bi goste zapeljal po različnih obmorskih krajih.

Zrak je pomembnejši od hrane in vode

Ivo Boscarol se je s proizvodnjo električnih letal zapisal v zgodovino pionirskih začetkov trajnostne električne mobilnosti.

Pionirja električnega letalstva Iva Boscarola verjetno ni treba posebej predstavljati. Sam pravi, da je navdih za zračne pustolovščine dobil že v ranem otroštvu z opazovanjem mogočnega vetra, ki nad Ajdovščino več kot sto dni na leto piha s hitrostjo preko 120 kilometrov na uro. Ivo ima do zraka posebno spoštljiv odnos. Kako pomemben je, ponazori s primerjavo: »Brez hrane lahko preživimo en mesec, brez vode en teden, brez zraka pa le nekaj sekund.« Iz te njegove misli se je rodila vizija ohranjanja čistosti zemeljske atmosfere s trajnostno zračno mobilnostjo.

Pipistrel je trenutno edini proizvajalec certificiranih električnih letal, Ivova želja pa je, da bi temu trendu čim prej sledili še drugi. Negativen vpliv klasičnega letalskega prometa na okolje je resnično velik in v bližnji prihodnosti se bo treba odločneje usmeriti v širšo uporabo električnih pogonov, pogonov na vodikove gorivne celice in drugih alternativnih brezemisijskih goriv.

Infrastrukturo letalskih električnih polnilnic je mogoče razvijati lažje in hitreje kot mrežo električnih polnilnic za avtomobile, saj je letališč relativno malo. Tudi letala so, kadar niso v zraku, v veliki večini na letališčih, zato je polnjenje tam precej preprosto. Večji izziv pri razvoju električnega letalstva vidi Ivo v birokraciji in postopkih certificiranja alternativnih letal. Ti procesi v primerjavi s hitro razvijajočo se tehnologijo tečejo zelo počasi, zato je izredno pomembno uspešno sodelovanje med Pipistrelom in organizacijami, kot je Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA). Tako so postopki standardizacije novih tehnoloških rešitev enostavnejši in hitrejši.

Drugi razlog za počasnejši preboj električnega letalstva vidi Ivo v miselnosti ljudi, saj se ta v zadnjih stotih letih praktično ni spremenila. V aeronavtiki ni bilo pomembnejših mejnikov vse od pojava letal na reaktivni pogon. Se je pa elektrifikacija letalstva v zadnjih letih nekoliko pospešila zaradi širitve zračnega prometa v urbano okolje. Ker klasična letala zvočno obremenjujejo okolje, je že na več kot 120 manjših urbanih letališčih po Evropi prepovedan promet z njimi. Električna letala pa so praktično neslišna in tako idealna za obuditev teh letališč.

Električna prihodnost postaja nuja, ne več izbira

Andrej Pečjak nam je predstavil svoje poglede na trajnostno prihodnost.

Za Andreja Pečjaka lahko mirno trdimo, da je pionir slovenske električne mobilnosti. Inovator in ustanovitelj inštituta Metron je v zadnjih dvajsetih letih skoraj stotim avtomobilom s klasičnimi motorji vgradil električno srce. Andreja, ki je inženir strojništva, so sprva bolj navduševali motorji z notranjim zgorevanjem, a ga je, kot zatrjuje sam, za svet trajnostnih tehnologij navdušila žena. Njen čut za naravo in skrb za prihodnost sta Andreja prepričala, da se je popolnoma posvetil okolju prijaznejšim tehnologijam.

S predelavo vozil na elektriko se sicer v inštitutu Metron danes ukvarjajo precej manj, saj ti procesi za manjša podjetja niso več ekonomični. Sedaj aktivno razvijajo in proizvajajo polnilno infrastrukturo, polnilne kable in baterije. Seveda pa Andrej ostaja močno vpet v tematiko elektrificirane prihodnosti. Ženejo ga predvsem neizkoriščeni potenciali rabe obnovljivih virov energije, kar pa je večinoma posledica neinformiranosti in zastarele miselnosti ljudi. Ker so tehnološke rešitve samooskrbe z okolju prijazno električno energijo večinoma že na voljo, tehnologija pa se razvija izjemno hitro, se je Andrej odločil za sodelovanje s podjetjem GEN-I, v katerem razvijajo trajnostni energetski cikel. Njihova vizija je izgradnja mikromrež samooskrbnih domov in podjetij, povezanih v sistem večje mreže. Pretok energije je zmeraj dvosmeren, kar pomeni, da lahko posamezne enote ob energijskih presežkih delujejo kot proizvajalec, ob primanjkljajih pa kot porabnik električne energije. Glavni energetski vir je solarna energija, ki se shranjuje v električnih hranilnikih. Sestavni del energetske mreže so tudi električni avtomobili, saj lahko s pridom izkoriščamo velike kapacitete njihovih baterij.

Da je Andrej resnično velik elektromobilnostni entuziast, je dokazal s prav posebnim projektom. Na električni pogon je namreč predelal znameniti avtomobil – časovni stroj iz serije filmov Nazaj v prihodnost. DeLorean DMC-12 se je moral posloviti od šestcilindrskega Renaultovega motorja, prejel pa je 150-kilovatni elektromotor iz Tesla Roadsterja. Pogonski sklop je zelo učinkovit, saj baterija s kapaciteto 54 kilovatnih ur zadostuje za kar 300 kilometrov vožnje. S to izjemno predelavo je Andrej DeLoreana dobesedno poslal nazaj v prihodnost.